Kdo naju je postavil sem, pred izropano prihodnost?
Čutim težo tvojih misli …

















Lune ni in zvezd se ne vidi.
V temi sva lepa, nimava napak.








































Čeprav drugače misliva, se z istim soncem grejeva
in iste sence mečeva na tla.

























Zrak postaja gost, kot da je iz krvi.
Tišina nama žre še zadnje upanje.



































Tiho je, kot da sneži, nemo spremljava,
kako večerni veter odnaša barve.